V enem izmed nedavnih člankov smo že pisali (in opozarjali) na tematiko geoblokiranja, 25. maja pa je Evropska komisija objavila predlog nove zakonodaje EU, ki naj bi po njihovem prepričanju pomagala tako potrošnikom kot trgovcem izkoristiti popoln potencial enotnega digitalnega trga v EU. Strahovi, ki smo jih že omenjali v preteklih vsebinah, se v predlogu vse bolj materializirajo.
Predlagana zakonodaja zajema tri ključna področja:
- uredbo o geoblokiranju (obveznost prodaje vsem potrošnikom),
- uredbo o dostavi paketnih pošiljk (poudarek na preglednosti tarif),
- uredbo na temo sodelovanja na področju varstva potrošnikov.
V tem svežnju se nahaja tudi način komunikacije na spletnih platformah, uredba o geoblokiranju pa opredeljuje še nekatere ostale elemente, kot so: uvedba obveznosti za prodajo tujim kupcem, obveznost nediskriminatornega dostopa do pogojev plačila oziroma plačilnih možnosti ter obveznost prodaje podjetjem brez namena nadaljnje preprodaje.
69 % velikih trgovcev in 55 % srednje velikih trgovcev S PODROČJA eu izvaja geoblokiranje.
Naj omenimo tudi, da je Evropska komisija izvedla obsežno Mystery Shopping raziskavo, v katero je bilo vključenih preko 10.000 spletnih trgovin s področja EU. V nadaljevanju povzemamo nekaj najbolj zanimivih statističnih podatkov:
- 2 % spletnih strani blokira ali samodejno preusmeri kupce na neko drugo spletno stran.
- Le 37 % vseh nakupov je mogoče zaključiti.
- 27 % kupcev se ne more registrirati v spletni trgovini.
- 32 % spletnih trgovin ne dostavlja v državo kupca, čeprav mu omogoča registracijo.
- 26 % kupcev ne more uporabiti želenega plačilnega sredstva.
- 44 % spletnih trgovin ne posluje v skladu z zahtevami 8. člena Direktive o pravicah potrošnikov iz leta 2011, ki določa, da se potrošnike obvesti o morebitnih omejitvah plačil in dostave že v začetni fazi nakupnega procesa.
- Vzhodnoevropske države so največkrat diskriminirane s strani zahodnoevropskih držav.
- Med najbolj pogosto blokirane kategorije izdelkov spadajo električni gospodinjski aparati, računalniški in elektronski izdelki ter oblačila.
- 69 % velikih trgovcev in 55 % srednje velikih trgovcev izvaja geoblokiranje.
Izhodiščno poročilo v angleščini »
Ključne določbe predlagane uredbe so:
- splošna obveznost trgovca, da je na razpolago vsem evropskim potrošnikom, vendar brez obveznosti urejene dostave oziroma pokritja dostave v celotni EU,
- izrecno soglasje s strani potrošnika, da se strinja s preusmeritvijo na drugo spletno stran,
- trgovci, ki kupcu blokirajo dostop zaradi nacionalne zakonodaje, mu morajo predložiti utemeljitev blokade v njegovem maternem jeziku,
- prepoved blokade plačilnih metod (npr. če spletna trgovina sprejema plačila z Maestro kartico slovenskega kupca, ne sme blokirati francoskega kupca),
- obveznost B2B prodaje pod pogojem, da ne gre za preprodajo,
- distribucijske pogodbe, ki kršijo predlagan pravilnik (uredbo), se štejejo za nične.
Z vidika trgovcev obstajajo številne vprašljive določbe
Na prvi pogled morda določeni predlogi zvenijo privlačno, vendar obstaja kar nekaj problematičnih elementov. V kolikor bi bila obvezna prodaja tujim kupcem privzet scenarij, bi to pomenilo, da mora trgovec poznati vse pravice potrošnikov vseh držav EU. Posledično bi se na trgovce ustvarjal pritisk oziroma potreba po vzpostavitvi podpore potrošnikom za čezmejno prodajo.
Glede na to, da KUPCI pričakujejo spoštovanje nacionalnih zakonov varstva potrošnikov, bi to posledično sprožilo večjo količino pritožb ter morebitno eskalacijo sporov.
Če pogledamo na stran plačil, pravilnik omenja nediskriminacijo plačil, obenem pa ne razjasni, ali je trgovec primoran vsem kupcem omogočiti enake oblike financiranja. Prav tako pravilnik ne definira, kaj točno pomeni preusmeritev ali druga verzija spletne strani, iz česar lahko izhajajo morebitne nejasnosti z vidika razumevanja obveznosti ter soglasja potrošnika ob preusmeritvi na »to drugo spletno stran«.
Del, ki se nanaša na sodelovanje z vidika varstva potrošnikov, ima sicer zanimiva izhodišča, saj poudarja medsebojno sodelovanje na ravni EU, medtem ko istočasno daje nacionalnim institucijam več moči in večja pooblastila. Varstvo potrošnikov na nacionalni ravni bi se tako ojačalo, saj bi nacionalne institucije:
- imele možnost preverjati, ali spletna stran geoblokira oziroma ne spoštuje pravil EU o poprodajnih storitvah (npr. vračila blaga),
- lahko zahtevale takojšnjo odstranitev spletne strani, za katere se sumi, da izvajajo različne oblike goljufivega poslovanja,
- zahtevale podatke o domeni spletne strani pri registrarju in bankah z namenom odkrivanja identitete trgovca,
- imele neomejen dostop do dokumentacije,
- zagnale preiskavo ter jo kot tako pred zaključkom komunicirale javnosti,
- izvajale testne nakupe.
Kljub temu, da popolnoma podpiramo zmanjšanje goljufij pri spletni prodaji, istočasno zaznavamo grožnje predlagane uredbe tako v čezmejnem kot lokalnem kontekstu, saj se lahko hitro zgodi, da je trgovec izpostavljen preiskavi, ki lahko sproži eno izmed zgoraj navedenih zadev brez trdnih temeljev. Pri teh dejanjih pa Komisija ne jamči oziroma ne komunicira potrebe po zaščiti ugleda trgovca, ki lahko znatno vpliva na njegovo poslovanje.
Komisija POZABLJA NA potrebO po zaščiti ugleda trgovca, ki lahko POMEMBNO vpliva na njegovo poslovanje.
Namen Komisije je sicer enakopravnost dostopa do cen in plačilnih pogojev (razen v kolikor obstaja objektivna upravičenost trgovca, kot je potreba po registraciji za DDV v drugi državi, ali določeni predpisi javnega značaja), spodbujanje transparentnosti cen dostavnih storitev, povečanje varstva potrošnikov preko rasti moči nacionalnih institucij ter dodatna zaščita potrošnikov. Menimo, da bi morala Komisija pod drobnogled vzeti tudi prakse in načine poslovanja trgovcev ter primere zlorabe varstva potrošnikov, namesto, da se postavlja zgolj v vlogo potrošnika in njegovih interesov.
Vas zanima več?
Preberite tudi: