18. februarja je v organizaciji Evropske komisije potekala delavnica o prihodnjih ukrepih, ki bi odpravili geoblokiranje. Trgovcem se morda obeta uvedba obveznosti prodaje čez mejo, ki bi jim odvzela nekatere pravice, porajajo se tudi številna logistična vprašanja. Več bo znano 18. maja.
Obstaja več razlogov, zakaj trgovci ali ponudniki storitev ne prodajajo oziroma ne želijo prodajati preko nacionalnih meja. Menim, da bi tako izbira poslovnih partnerjev kot poslovne strategije morala ostati temeljna pravica vsakega trgovca. Izhajajoč iz tega dejstva bi morala Komisija najprej odpraviti omejitve čezmejnemu poslovanju in trgovanju ter to postaviti kot ključni element strategije enotnega digitalnega trga, ne pa uvajati dodatna bremena in obveznosti za trgovce. Le tako se bo evropski prostor dejansko pokazal kot enoten.
V nadaljevanju vas vabim, da preberete več o tej problematiki.
Kakšen je vpliv geoblokiranja na spletno trgovino?
Geografsko blokiranje je praksa omejevanja dostopa do spletnih vsebin, ki temelji na geografski lokaciji uporabnika. Geoblokiranje in druge oblike blokiranja, ki temeljijo na geografski osnovi, naj bi bile po besedah predstavnikov Komisije resna grožnja čezmejni spletni prodaji in nakupovanju.
Strategija enotnega digitalnega trga Evropske komisije se zavzema za odpravo neupravičenega geoblokiranja in želi s sprejetjem ustreznih zakonodaj neposredno vplivati na postavitev novih okvirjev e-poslovanja. A postavitev zakonodajne obveznosti, da morajo vsi trgovci omogočiti čezmejno prodajo, ima lahko zanje precej negativen učinek.
Kaj bi uvedba takšne obveze pomenila za trgovce?
To bi pomenilo, da lahko kupec iz Malte prisili slovenskega trgovca v sklenitev pogodbe o prodaji blaga ali storitve na daljavo ali pa, da mora imeti kupec zagotovljen dostop do vseh verzij spletne strani trgovca. To lahko privede do pritiska tako na izdelek kot na ceno, ki je skrbno premišljena za posamezen trg. Konkurenčnost in cenovno pozicioniranje sta na različnih trgih nenazadnje različna ter odvisna od strategije in možnosti trgovca, da ju definira, s tako direktivo pa bi bila lahko ta pravica ponudnikom odvzeta.
Postavitev zakonodajne obveznosti, da morajo vsi trgovci omogočiti čezmejno prodajo, ima lahko zanje precej negativen učinek.
Komisija v tem trenutku preučuje možnosti vzpostavitve omenjene obveze za trgovce v primerih, ko bi se kupec izrecno strinjal, da bo uredil prevzem ali pokril dostavo blaga, s čimer bi istočasno sprejel določila zaščite potrošnikov v državi, kjer je opravil nakup. Vse lepo in prav, vendar se pozablja na obveznosti trgovca. Ta namreč ne sme prikrajšati kupca za pravice in standarde zaščite, ki jih definirajo zakoni države, v kateri je prijavljen s stalnim prebivališčem.
Če pogledamo zgolj pogoje vračila, bi to pomenilo, da mora trgovec pokriti vračilo blaga, kar lahko predstavlja velik strošek. Ob tem se poraja tudi logistična nočna mora, saj ima vsaka država drugačne pravice potrošnikov.
Bo lahko kupec iz Malte prisilil slovenskega trgovca v sklenitev prodajne pogodbe na daljavo?
Dejstvo je, da vsi trgovci ne morejo niti si ne želijo sočasno prodajati v vseh 28 državah članicah, pri čemer gre lahko za strateške, poslovne, logistične, finančne ali kakšne druge razloge. Ukrep, ki bi obvezal trgovce k sklenitvi pogodbe na daljavo, zato trenutno ne zveni najbolje.
Potreben je fokus na že obstoječe težave …
Dejstvo je, da bi se morala Komisija bistveno več ukvarjati z obstoječimi omejitvami, ki so že dlje časa aktualne in omejujejo čezmejno prodajo. Različne obdavčitve na dodano vrednost, prijava v davčni sistem, lokalizacija ter razlike v varstvu potrošnikov od države do države so zgolj nekatere izmed tematik, katerim se je potrebno nujno posvetiti.
To bi lahko pomenilo logistično nočno moro, saj ima vsaka država drugačne pravice potrošnikov.
Pričakujemo, da bo 18. maja Evropska komisija objavila predlog regulative o »nediskriminatornem dostopu do blaga in storitev«. Cilj je identificirati pogoste prakse, ki se ali so se v preteklosti pojavljale kot možni razlogi, da trgovci ne želijo izvajati čezmejne prodaje in s tem ne delujejo v skladu z Direktivo o storitvah iz leta 2006 (ta prepoveduje diskriminacijo, ki temelji zgolj na podlagi prebivališča) ali Direktivo o varstvu potrošnikov iz 2011.
